Po nekajmesečnih pripravah je le napočil tisti dan , ko se je osemindvajset mladih planincev iz Zreč odpravilo na tridnevni tabor. Z njimi je šlo pet vodnikov. Po pestrem dogajanju na avtobusu, so svojo pot pričeli malo pred karavlo nad Mežico. Po slabih treh urah so prispeli do Koče na Peci strašansko utrujeni. Toda ko so odložili nahrbtnike, se jim je energija takoj povrnila. Po večerji in namestitvi v sobe so se nekateri naučili še nekaj planinskih vozlov, skupina petih se je pripravljali kako se uporablja samovarovalni komplet. Težko je bilo zaspati po tako vznemirljivem dnevu. Naslednji dan jih je čakal vzpon na 2126 m visoko Peco. Skupina petih je šla po zelo zahtevni poti, ostali po nezahtevni. Vsi so dosegli vrh, kjer so bili deležni planinskega krsta in vsak je dobil tudi svoje planinsko ime. Še sestop nazaj do koče in najtežji in najzahtevnejši del tabora je bil opravljen. Po kosilu in počitku so šli še na obisk v votlino h kralju Matjažu. Zvečer so taborniki pripravili ogenj, vsaka soba svojo točko programa in gospod Zdenko je s svojo kitaro naredil večer še pestrejši. Naslednje jutro po zajtrku še triurni sestop v dolino, v Prevaljah sladoled in v zgodnjih popoldanskih urah prihod domov. Vse je bilo kot mora biti, le prekratko je trajalo je menila večina.
V.G.
